Esej: Manifesti in podarjanje rož
Sto let po Kosovelovem manifestu Mehanikom! Neža Marussi razmišlja o pomenu manifesta kot klica k človečnosti v času tehnološkega napredka. Medtem ko je futurizem poveličeval stroj, je Kosovel opozarjal na nevarnost razčlovečenja. Po mnenju avtorice resnično manifestiranje ni v praznih izjavah, temveč v iskrenih dejanjih, ki vračajo besedam težo in človeku notranji posluh za življenje.
Neža Marussi

Sto let mineva, odkar se je Srečko Kosovel, preroški pesnik mladih, v Tomaju leta 1925 podpisal pod manifest Mehanikom!. Čeprav napisan 15 let pozneje, je bil to nekakšen odgovor na Futuristični manifest, v katerem je Tommaso Marinetti s somišljeniki orisal usmeritve nove dobe, zaznamovane predvsem z nenadnim porastom tehnološkega razvoja, ki se je nazadnje iztekla v tragedijo nepojmljivih razsežnosti. Dejstva, da nova doba zahteva novega človeka, sta se zavedala oba, vendar sta si njegov obraz zamišljala drugače. Ko se je v času druge industrijske revolucije družba veselila človekovega strmega vzpenjanja in je futurizem z Marinettijem na čelu verjel v njegovo izpolnjenost v spojitvi s tehnologijo (ta naj bi se odražala na vseh ravneh človekovega delovanja, tudi umetnosti in literaturi), je Kosovel že uvidel morebitne posledice, do katerih bi nas takšna pretirana zaverovanost v napredek lahko privedla. V prvi vrsti je Kosovelov manifest torej opozorilo pred radikalnim reduciranjem človeka na stroj v imenu napredka. Njegovo izjavljanje je v svoji konkretnosti seveda usmerjeno na politično-zgodovinske dogodke, v katerih je odraščal, vendar je Kosovelov klic bolj univerzalen, in v tem kontekstu je zanimiva tudi sama etimologija besede manifest. V 14. stoletju je glagol manifestirati pomenil »nekaj razširiti, razkriti oz. prikazati z dejanji«, čez dobrih dvesto let se je beseda uporabljala za vse, kar se »razkriva v delovanju«, v 18. stoletju pa je pridobila še povratno obliko. Torej jo je potrebno razumeti v njenem najširšem kontekstu: kot prepoznavanje, izjavljanje in nastavljanje, tako na medosebni kot tudi osebni ravni.

Seveda bi lahko vsako literarno besedilo, pa tudi dialog ali pogovor razumeli kot neke vrste razglašanje, vendar se zdi, da ta funkcija izjavljanja še posebej pritiči manifestu: običajno podan v točkah ali krajših odstavkih naznanja pomemben tektonski premik in opozarja na novo pot, po kateri se je odločila kreniti zgodovina. Že sama želja po naznanjanju novega obenem pomeni distinkcijo od starega, in s tem prepoznavanje nečesa kot preteklega, potrebnega spremembe. Na ta način nek prostor in čas restabilizirata svojo pot: s priznavanjem predhodne tradicije manifest naznanja dokončno odrekanje določenim preteklim načelom in vrednotam, ob tem pa zarisuje svojo nadaljnjo usmeritev. Vendar od kje sploh vzgib, da bi tako formalno zajeli resnico nekega prostora v nekem času? Bi tirnice, po katerih se je namenila zgodovina, krenile v drugo smer, če do tega izjavljanja ne bi prišlo? Ravno tu se skriva tista razsežnost manifesta, ki zre v prihodnost: ko poskuša zaobjeti neko misel, vsakršen zapis obenem utrjuje njen nadaljnji tok. Ko se točkovno umešča v čas, ga prelamlja na dobe, razmejuje na včeraj, danes in jutri ter nastavlja tirnice prihodnosti. Pogoj takšne samoopredelitve je ravno samoozaveščanje, njeni posledici pa krepitev identitete, občutka pripadnosti in smisla. Manifest mora torej, če želi biti slišan, razumeti preteklost, duh in čas prostora, iz katerega izhaja. In navsezadnje ni toliko pomembna roka tistega, ki ga zapiše, pač pa so pomembnejša ušesa tistih, ki v slišanem lahko prepoznajo podton. Bolj kot zaradi svojih uvidov je bil Kosovel preroški zaradi svojega posluha. Barbara Korun, slovenska pesnica, pisateljica, esejistka in ena od mnogih gostov letošnjega festivala, ki so v gledališkem performansu Manifest Mehanikom sodelovali s prebiranjem avtorskih del, je poudarila, da je pri pesniškem ustvarjanju ključnega pomena prisluhniti intimi prostora, ki vsako dobo obarva z značajem. Morda drži, da je zmožnost ‘slišati nekaj več’ dar redkih izbrancev, vendar se ravno s pomočjo literature lahko vsaj do neke mere priučimo tega posluha tako za zunanjo kot tudi za notranjo tišino. Kajti čeprav manifeste že od nekdaj dojemamo kot izjavljanja javnega značaja, je Kosovelova vojna napoved revolucionarna predvsem, ker kliče po preobrazbi, ki bi izvirala od znotraj. Je kolektivni upor, ki pa vedno korenini v človekovi enkratnosti, z namenom, da bi jo lahko osvobodil izpod spon mehaničnega. Je boj proti vsem vrstam mehanizmov, ki zatirajo tiste najgloblje človekove razsežnosti, da bi se lahko osvobodilo to, kar je individualnega, pa vendar v različnih oblikah skupnega vsakemu sleherniku. Kosovelova elektrika, ki jo nekaj let kasneje Henri Bergson imenuje kot ‘elain vital’, je »imanentna sila življenja samega«, kot je med branjem povedala Alenka Jovanovski. Zato tudi ne moremo strogo ločevati med osebnim in medosebnim bojem; poklicani smo k obojemu. 

Morda ne preseneča, da ravno v današnji dobi nenehnega izjavljanja beseda manifest izgublja svoj pomen. Nenehen pritisk po izrekanju namreč zavira intencionalnost misli, ki bi našim besedam podala večjo veljavnost. Najverjetneje je to še ena izmed mnogih uničevalnih posledic kulture brisanja. Besede, ki bi lahko postale znanilke resnice, so preventivno utišane. Ustvarili smo paradoks, ki ga Kosovel ne bi hotel priznati kot živega, kot »skoka iz mehanike v življenje«: besede smo oropali pomena, nasilne tišine pa se poslužujemo ravno na mestih, kjer bi jih moral nadomestiti ubeseden premislek. Demokratična pravica o izrekanju se je sprevrgla v dolžnost o nenehnem govoričenju, v poosebljen strah pred tišino ter celo v obsodbo nad vsemi, ki si pridržujejo pravico molka, kot je svojo zaskrbljenost v spisu Create dangerously izrazil že Camus. Obenem ustvarjamo razdor med obljubljanjem ter udejanjanjem izrečenega, in posledice te retorične nedoslednosti ne samo odvzemajo kredibilnost tistim, ki jih izrekajo, temveč krepijo vsesplošno pasivnost pri zavzemanju za razreševanje raznih globalnih konfliktov in neenakosti.

Besedam odvzema vrednost tudi zlorabljanje tehnologije. Slovenski pisatelj in filozof Mirt Komel ter avstrijski filozof in psihoanalitik Robert Pfaller sta se med pogovorom četrtkovega dne spraševala, kako se je lahko človek zasužnil ravno v stremljenju po samoosvoboditvi. Tehnologijo smo namreč razvijali z namenom, da bi se lahko osvobodili dela in zaživeli v polnosti, ki jih lahko ponuja bivanje; da bi se lahko predajali vsrkavanju tistega, kar je v življenju res vrednega in vzvišenega: umetnosti, poezije, medčloveških odnosov. Prav tako se zdi, da sodobni človek izgublja željo po uživanju lepote, da je zanjo vse manj dovzeten ali pa ob njej celo doživlja nelagodje. Potrošniški način življenja namreč zlahka vzbuja prepričanost, da je ob vsem materialnem blagostanju pač ne potrebujemo. Vendar o pomembnosti vsrkavanja duhovnosti in lepote pričajo ravno kraji, kjer jim je bila ta pravica odvzeta. Kot je povedal gost festivala Andrij Ljubka, ukrajinski pisatelj in pesnik iz Zakrpatja: »V tem trenutku ničesar ne pogrešam bolj kot rože, ki niso bile podarjene. Ker je ena od definicij vojne morda ta, da je to čas, ko se moramo odreči lepoti. Nepraktični, krhki, smešni v svoji neprimernosti, a tako nujni za vse nas. Zato si bom drznil oblikovati še eno maksimo: o zmagi sanjamo tudi zato, da si bomo lahko spet podarjali rože.« 

Preprosto gesto podarjanja rož lahko razumemo kot majhno manifestacijo lepega v dejanju, in ravno znotraj te sinteze lepega se ponujajo odgovori na vprašanja o smiselnosti in pomenu izjavljanja. Morda je lahko manifestiranje resnic v takšni aktivni bivanjski drži še najbolj iskreno, saj zahteva nenehno porajanje vprašanj in vsakodnevno odločitev za odgovore, ki jih želimo ponuditi svetu. Kot spodbuda, da si tudi mi ne bi pozabljali podarjati rož, da bi lastnim ušesom vrnili posluh za preroškost in besedam težo, smo letošnje obiskovalce festivala pred mikrofoni izzvali s preprostim vprašanjem – kakšen je vaš življenjski manifest?

Neža Marussi je študentka filozofije in italijanskega jezika ter književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Foto: Luka Mavri