Reportaža: “Manifest je vedno manifest nekega prostora in nekega časa”
Reportaža prvega sejemskega dne 10. edicije novogoriškega knjižnega festivala izpod peresa študentke filozofije in italijanščine Neže Marussi, članice festivalske medijsko-kritiške skupine Mesta knjige 2025.

“Manifest je vedno manifest nekega prostora in nekega časa”, so včeraj odzvanjale besede pesnika, prevajalca in pisatelja Dušana Šarotarja, ki je z enkratno literarno intervencijo tudi uradno odprl dogajanje festivala Mesto knjige 2025 na Delpinovi ulici. V želji, da bi goriški prostor, že od nekdaj tesno prepleten z literarnim dogajanjem, takšno tradicijo ohranjal tudi v prihodnosti, se v Knjigarni kavarni Maks in na drugih lokacijah v Novi Gorici te dni zbirajo najvidnejši slovenski in tuji literati, intelektualci ter umetniki. Tema letošnje desete edicije obeležuje stoletnico Kosovelovega manifesta Mehanikom!, hkrati pa opozarja na njegovo relevantnost za današnji čas. Na paralele med dvajsetimi leti minulega in našega stoletja je opozoril tudi Šarotar. Medtem ko je Kosovel ustvarjal v času modernizma in opazoval mehanizacijo družbe, se mi z vzponom umetne inteligence poslavljamo od postmodernistične dobe. Manifesti ne oznanjajo zgolj minevanja neke epohe, temveč tudi prihod nove: Kosovelova se je manifestirala v tragičnih razsežnostih, in samo upamo lahko, da se naša izživi drugače.

Tradicionalni sejem knjig, ki bi se moral že v torek odviti po Delpinovi ulici, je bil zaradi dežja prestavljen na sredo. Uradni program sta tako odprli Ana Pepelnik in Barbara Korun, avtorici pesniških zbirk V drevo in Vnazaj, ki sta v pogovoru z moderatorko Katjo Pahor odstirali tančice, za katerimi poteka pesniško ustvarjanje, in razpravljali o dvomu, samozavedanju in občutkih odtujenosti, ki ga spremljajo. Prostor literature je, kot je izpostavila Barbara Korun, vedno prepojen z navzočnostjo predhodnikov. Na ta način je vsako literarno izjavljanje osebni manifest, pa vendar tudi razsubjektenje. Je pečat tako lastne misli kot misli tistih, ki so nas izoblikovali. Je paradoks, ki pa mehaniku ostaja nerazumljiv, morda ravno zato, ker mora biti bolj občuten in izživet kot pa razumljen, saj je ta, kot bi rekel Kosovel, predstavlja “skok iz mehanike v življenje”.

Ravno o predhodnikih našega literarnega prostora je govoril Drago Jančar, eden najvidnejših in najbolj prevajanih slovenskih pisateljev. V pogovoru s Poljanko Dolhar iz Slovenskega kluba Trst je oživel zgodbo o Borisu Furlanu, t. i. Joyceovem učencu, ki ga je znameniti pisatelj v Trstu poučeval angleščino. Sledil mu je Said Khatibi, alžirski pisatelj in avtor romana Konec Sahare, ki že vrsto let prebiva v Sloveniji. Njegovo pričevanje o družbi, ki se iz strahu pred prihodnostjo zateka v preteklost, je še eno izmed mnogih refleksivnih vprašanj, ki se razgrinjajo v festivalskih razpravah.

Če zvoki mehanike zvenijo votlo, je ravno poezija tisti glas, ki praznino polni in jo osmišlja. Glasbeno-literarni performans Manifest mehanikom v režiji Marka Čeha, ki se bo v treh delih vsak večer med torkom in četrkom odvijal na različnih lokacijah v Novi Gorici, so pospremila branja Karla Hmeljaka, Barbare Korun, Danaje Kurnik in Ane Pepelnik. Poezija slednje v njeni zadnji pesniški zbirki V drevo je, kot je ob pogovoru izpostavila moderatorka, polna postopov, predahov v obliki vprašanj, ki zvenijo preprosto, a vendar zahtevajo tehten premislek. Naj tudi letošnji festival razumemo kot takšen predah, kot vprašanje, ki terja zaustavitev in samorefleksijo: da bi nam bila literatura kot vstopnica skozi vrata samospoznanja, in da bi ta nosce te ipsum postal imperativ vsakega našega branja. Samo tako je lahko manifest mišljen ne le kot enkratna izjava, zatrditev, temveč kot odločitev za držo, ki zahteva vsakodnevno izjavljanje prav v načinu bivanja in delovanja.

Neža Marussi je študentka filozofije in italijanskega jezika ter književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Foto: Jernej Humar