Refleksija: Politika kolektivnega spomina
Niko Čajič poroča iz okrogle mize Mesta knjige 2025 na temo zgodovinske recepcije fašizma, na kateri so sodelovali zgodovinarji Urška Sterle, Oto Luthar in  Federico Tenca Montini, in razmišlja o tem, kako ideologije vplivajo na oblikovanje politik kolektivnega spomina. 

Vkorakali smo v drugi dan desete izdaje knjižnega festivala in sejma Mesto knjige v Novi Gorici, ki si letos z Gorico deli naziv evropske prestolnice kulture. Letošnja tema je Manifest kot poklon besedilu Mehanikom!, ki ga je Srečko Kosovel leta 1925 napisal v Tomaju, kjer je med drugim orisal novega človeka. Kot je za Delo izpostavila vodja Katja Pahor, je Mestu knjige uspelo oblikovati zvesto občinstvo, ki je pripravljeno sprejemati nove formate in tematike ter se aktivno odziva na program in ga reflektira. Programski vodja Miha Kosovel je poudaril, da so knjige dragocene ne le kot zgodovinski testament določenega obdobja, ampak predvsem zato, ker nam lahko razkrijejo pomembne vpoglede o našem življenju, življenju naše skupnosti ter naši preteklosti in prihodnosti.​​​​​​​​​​​​​​​​ A drugi dan festivala se je vse bolj zdelo, da festival še vedno ni pripravljen na nove tematike, pač pa odpira stare in preverjene. Ali če parafraziramo Miho Kosovela, letošnji festival je veliko bolj obremenjen in omejen s svojo lastno preteklostjo kot osredotočen na prihodnost, saj se ukvarja s spominom oziroma s spominskimi študijami. To pa je bila tema lanske edicije.

Številni intelektualci in aktivisti nas sploh s koncem antifašistične hegemonije nagovarjajo z mislijo, da je spomin pomembno orodje pri soočanju z zatiranjem ter ključnega pomena pri izgradnji bolj strpne, vključujoče in pravične politične skupnosti. Ti pozivi nas spodbujajo k ohranjanju spomina na holokavst, suženjstvo, kolonializem in druge zgodovinske kolektivne travme – ne zgolj v intimnih refleksijah ali v krogu svojih skupnosti, ampak tudi preko uradnih državnih komemoracij in preko šolskega kurikuluma. Vendar pa ta poudarek na spominjanju sproža temeljno vprašanje o sami motivaciji – zakaj se spominjamo in kaj si s tem prizadevamo doseči? 

Redko se poglobimo v nenavaden preplet neizgovorjenih metafor in domnev, ki poganjajo razcvet sodobne politike spominjanja, ali v spreminjajoče se, pogosto poudarjene imperative, ki nas pozivajo, naj se prav zdaj spomnimo na določeno krivico, seveda na račun številnih drugih, ki bi jih prav tako lahko obeležili v istem obdobju. Tako postane spomin manj izraz preteklosti kot pa odraz tega, kaj sedanjost zahteva ali pričakuje in želi od nje. Kot je ugotavljala jugoslovanska pisateljica Dubravka Ugrešić, je namreč mogoče kolektivni spomin »napisati na novo«. Mogoče ga je konstruirati in rekonstruirati, konfiscirati, rekonfiscirati, dekonstruirati, razglasiti za politično korektnega ali nekorektnega, ali, kot bi rekli komunisti, na primernega oziroma neprimernega. Kljub temu da od spomina pričakujemo veliko, se redko »spomnimo« vprašati, kako je ta oblika kolektivnega obeleževanja sploh pridobila tako osrednjo vlogo v naši politiki, kjer je spominjanje prikazano kot herojsko dejanje, ki naj bi že samo po sebi – zgolj z našim priznanjem – premagalo destruktivne sile. Poleg tega radi verjamemo, da bo triumf spomina prinesel konkretne in zaželene politične rezultate – dvignil položaj žrtev in njihovih potomcev ter preprečil ponavljanje podobnih tragedij. Vendar pa se v rituale ne spreminja dejanska politična sprememba, temveč simbolno očiščevanje. V tem smislu postane spomin liturgija državljanske kreposti, ki govori bolj o nas kot pravičnih pričevalkah in pričevalcih preteklosti, kakor o pravičnosti za tiste, ki so bili prizadeti. S to predpostavko je povezan niz nejasnih, vendar vplivnih analogij, ki brišejo razliko med individualnimi psihološkimi procesi, kot sta travma in žalovanje, ter vzorci našega skupnega delovanja kot državljanov politične skupnosti, ki sama po sebi nima lastne psihologije.​​​​​​​​​​​​​​​​ Na drugi strani institucionaliziranega spominjanja stoji osebni, individualni spomin, ki ga pogosto dojemamo kot pristnejšega in verodostojnejšega. Toda tudi osebni spomini niso imuni pred kontaminacijo z zunanjimi vplivi in prevzemanjem tujih narativ druge svetovne vojne, ki niso »ne naše ne njihove«.  

Na to je že v samem uvodu okrogle mize o zgodovinski recepciji fašizma opozorila dr. Urška Strle, ustna zgodovinarka in sodelavka Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Dogodek je spremljal drugo izdajo monografije Užaljeno maščevanje, ki je pred kratkim izšla pri Založbi ZRC. Pod knjigo sta podpisana tako Strle kot dr. Oto Luthar, direktor omenjenega inštituta in predavatelj na fakulteti na Primorskem, ki je bil na dogodku prav tako prisoten, tokrat brez še ene avtorice knjige, zgodovinarke dr. Marte Verginelle. Zaradi osebnih razlogov na dogodku ni bilo niti najavljenega italijanskega marksista Adriana Sofrija. Dogodek je moderiral Federico Tenca Montini. Strle se je z izkušnjami pričevanj bivših internirancev in slovenskih izseljencev že srečala v okviru svoje doktorske disertacije. Žal se temu fenomenu po uvodnih besedah o kontaminaciji osebnega spomina nismo več posvečali. Pogovor je tekel o sami metodologiji, zbiranju analizi in prezentaciji gradiva raziskovalnega projekta, katerega cilj je bilo zbrati čim več pričevanj bivših taboriščnic in taboriščnikov ter zapornic in zapornikov za bolj poglobljeno razumevanje italijanskega fašističnega internacijskega sistema, korpus spominjanja na italijanska fašistična taborišča, ki  kljub hiperprodukciji gradiva na temo italijanskega fašizma še vedno ostaja slepa pega zgodovinske akademije. Kljub začetnemu nelagodju, ki je posamezne sogovornice in sogovornike odvračalo od pogovora, so na koncu zbrali kar 54 pričevanj in tako pomembno dokumentirali grozote ljudi, ki so bili zaradi fašizma oropani svoje mladosti, saj so bili v veliki večini sogovorniki v času internacije stari okoli 20 let. Da ima spomin tudi biološko komponento in meje je poudaril Luthar. Med večurnim napornim procesom pričanja so namreč nekateri sogovorniki zaradi svoje visoke starosti kar zaspali in kazali znake betežnosti. Pri nekaterih pa je ravno starost bila prednost, saj so se iz distance lažje soočili s svojo težko mladostjo. 

Luthar se je v sklepnem delu dotaknil tudi trenutno perečih tem rehabilitacije kolaboracije in vse večjem revizionizma fašizma, na katerega ni več imuna ne Slovenija ne druge države Zahodnega Balkana. Kot je poudaril, je treba strogo ločiti med profesionalnim revizionizmom, ki je sestavni del intelektualnega dela, in tistim, ki instrumentalizira travmo za doseganje sodobnih političnih ciljev. Politiko fabrikacije dogajanja med drugo svetovno vojno, zanikanje najuspešnejšega upora proti kolonializmu, razrednemu in ideološkemu izkoriščanju ljudi na prostoru današnje Slovenije in rehabilitacijo nacifašistične kolaboracije pa je označil kot »kulturo laži«, izraz, ki si ga je sposodil pri Dubravki Ugrešić. Čeprav se je vse bolj zdelo, da se bo popoldne končalo v pesimističnem tonu, s priznanjem poraza zgodovinskim revizionistom, ki so vse bolj samozavestni in vse bolj zmagujejo, pa se je Luthar odločil zadevo zaključiti z optimistično napovedjo, da vsak odpor sproži odpor in tako bo vsak novi fašizem soočen tudi s kolektivno antifašistično solidarnostjo. 

Niko Čajič je scenarist, kritik, ter esejist, ki deluje na mednarodnem področju. Študiral je likovno umetnost, kjer se je specializiral v seksualno politiko nemškega fašizma. Je velik filmski entuziast.

Foto: Luka Mavri