Neža Marussi
KRIVDA, RAZPETA MED MAGIČNIM IN STVARNIM
Ajda Bračič: Kresničevje. Ljubljana: LUD literatura, 2026
Ali uteha, ki jo ponuja narava, zmore pomiriti človeka? Kdo lahko odpušča? Kakšen smisel ostane človeku, ki se v neskončnosti univerzuma izgublja, in ali je sebičen, ker se kljub temu postavlja v njegovo središče, so vprašanja, ki si jih s kresnikom nagrajena Ajda Bračič zastavlja v romanesknem prvencu Kresničevje. Ta seveda ne ponuja definitivnih odgovorov, a vendar postane, kot je dejala avtorica v enem izmed intervjujev, ‘miselni poligon’ za omenjene premisleke, ki se zedinijo v svojevrstno žanrsko-hibridno pripoved.
Roman se odvija v dveh časovnih linijah v razmiku stoletja: ena pripada Agnes, ki se svojo izginulo sestro Klaro nameni poiskat v staro družinsko hišo na robu gozda, druga puščavniku Valentinu, zgodovinsko resnični osebi, ki si je po nesrečni ljubezenski zgodbi ustvaril zatočišče na gradu Vodriž. Implicitnemu sporočilu, ki preveva zgodbo – o tem, da človek nikoli ne more izstopiti iz razmerij, v katere je vtkan –, se poda tudi strukturna zasnova pripovedi: kratka, neoštevilčena poglavja prepletajo zgodbe protagonistov in jih med seboj povezujejo. Ravno s takšnim zlivanjem dogajalnih časov, prostorov in pripovedovalcev avtorici uspe ustvariti nekakšno zunajčasovno, skorajda primordialno atmosfero.
Temu primerno se pisateljica, navkljub ohranjanju tretjeosebnega pripovedovalca, rada poigrava z izmenjavo perspektiv, ki jim prilagaja tudi pripovedni slog: v Valentinovi zgodbi ubere dokumentaristični, kronološki jezik, starodavna bukev, ki prav tako zavzame vlogo pripovedovalke, spominja na vseprisotni, vsevedni glas iz onostranstva, Agnes kot glavna protagonistka pa svoje doživetje zavija v subjektivna občutja in refleksivne premisleke.
Poleg različnim perspektiv in pripovednih slogov roman razpolaga tudi z razkošnim, bogatim besediščem, ki črpa iz gozdne flore in favne. Z njim pisateljica spretno slika mističen, arhetipski prostor, ki postane bivališče bajeslovnih bitij, roman pa se tako vse bolj spreminja v srhljivko z magičnimi, nadrealističnimi elementi. Agnes se v sanjah levi in spreminja oblike, zdaj je potok, drugič bog, skupaj z globinami gozda pa se nam razpira tudi njena boleča preteklost; tako se zunanji in notranji svet drug v drugega nenehno prelivata.
Avtoričino slikanje narave ne zapada v romantizirane podobe ali poenostavljene enoznačnice: ta za protagoniste resda postane pribežališče pred krutostjo in absurdnostjo človeškosti, a obenem nenehno opominja na lastno surovost in nepredvidljivost. In če se včasih zdi, da človek vanjo vsiljuje svoj red in iz nje, ker se pač ne zmore spopasti z njeno neprizanesljivostjo, poustvarja nekakšen magičen prostor, se drugič dozdeva, da njen ustroj pohlevno sprejema in ji neizprosnost odpušča celo lažje kot sočloveku. A hkrati avtorica presega dihotomijo med človekom in naravo: človek in družba, v kateri ta živi, sta že njen inherenten del in se skupaj z njo spreminjata, čeprav ji lahko obenem tudi škodita.
Prav tako je avtorica pronicljiva v refleksivno-kritičnih vložkih, ki jih polaga v usta Agnes. Celo v skupnostih radikalnega egalitarizma se človek ne more izogniti individualnosti in izvrševanju težnje po zasebnosti: od družbe odmaknjena hipijevska trojica, na katero Agnes naleti v gozdu in ki si prizadeva za življenje v pristnem stiku z naravo, je namreč razdeljena na Tulsi in par Saro ter Joshua. Tudi njihovo prepričanje, da lahko živijo popolnoma neodvisno in izolirano od družbe, se, vsaj v Agnesinih očeh, izkaže za utopično: trojica kljub vsemu v vasi izmenjuje živila, prodaja svoje izdelke na spletu in se nekaterim materialnim dobrinam noče odpovedati.
Absolutna avtonomnost se tako izkaže za iluzijo: robinzonizem, ki ga Sara, Joshua in Tulsi poskušajo izživeti, Agnes razume kot utvaro, ki jo je treba nenehno ponavljati naglas, da ne bi izpuhtela. Predvsem njihovo nenehno samopotrjevanje, da ‘niso takšni, kot drugi’, razkriva, da pravzaprav so ravno takšni. Četudi resnično poskušajo živeti preprosto, neokrnjeno življenje v harmoniji z naravo, se svoje človeškosti v vsej njeni kompleksnosti ne morejo otresti: ravno spletke in psihološka manipulacija so lepilo, ki jih ohranja skupaj.
Temačnejši pol človekove narave se razkriva tudi v preteklosti Agnes in njene sestre Klare; ta se nam razpira postopoma, zato smo med branjem nenehno prisiljeni spekulirati o psiholoških vzrokih njunih dejanj. Disfunkcionalna družina matere, zasvojene z alkoholom in zdravili ter moža, ki se jo zato odloči zapustiti, nalagata sestrama odgovornosti, breme in skrbi. Predvsem materina bolezen, ki ju priklepa nase, ju nenehno duši z občutki odpora in z njim povezane krivde. Ta se kot letimotiv romana kaže kot večplastno, kompleksno občutje v najrazličnejših oblikah: lahko je kolektivna, osebnostna, posredovana, ali celo nenehno prisoten, prvinski občutek, katerega vzrok nam ni zares otipljiv. Če se Agnes, ko se odpravi v gozd poiskat sestro, da bi se ji opravičila, z občutji krivde še sooča proaktivno, se zdi, da krivda preostale protagoniste žene v radikalna dejanja, beg ter samoizolacijo: trojica ‘hipijev’ se zaradi občutka kolektivne krivde do sveta, ki ga uničujemo z onesnaževanjem, želi takšni družbi odpovedati, Valentin, ki se počuti krivega za smrt svoje ljubezni, se zaradi bolečine in družbenega zavračanja želi osamiti.
Vendar se izkaže, da beg le navidezno lajša občutja krivde, v človeka vkoreninjena želja po združitvi z naravo pa ni nikoli zares dosegljiva – ostaja zgolj v obliki hrepenenja, kar pa še ne pomeni, da ni produktivna: ravno vračanje k naravi protagoniste namreč prisili, da se soočijo z občutki krivde, svojo preteklostjo in s tem, kaj pomeni biti človek. Gozd se tako izkaže za srečanje s samim seboj, pa tudi z Drugim, brez katerega, se zdi, odpuščanje ne more biti dano: v nasprotju z Valentinom, ki se krivde zaradi smrti ljubljene osebe nikdar ne more otresti, bi lahko trdili, da Agnes vsaj nekolikšno čustveno katarzo doživi ravno v ponovnem srečanju s svojo sestro Klaro.
S psihološko pronicljivo izdelanimi liki, kompleksno strukturo in spretnim ustvarjanjem napetosti v razvoju zgodbe avtorica ustvarja svojevrstno zlitje žanrov s subtilno, a pronicljivo refleksijo, za katero se zdi, da napotuje k širšemu premisleku: da je vsakršno bivanje prepleteno na več ravneh; na kolektivni ravni obstaja kot človeštvo v množini, ki nekam krene, pa vendar vsak njegov delec, posamezno bitje, živi individualno življenje in se takšni egocentričnosti vsaj v določeni meri sploh ne more izogniti. Morda se ravno iz tega paradoksa rojeva nerazložljiva, intuitivna prvinska krivda, in morda je ravno zato tako pomembno, da znamo odpuščati tudi sami sebi.
foto: Jernej Humar