Sandro Čeh
O SINDROMU ZAKLENJENE DRUŽBE
Ivana Bodrožić: Sinovi, hčere. Prev. Mišo Renko. Ljubljana: No!Press, 2026
Sinovi, kčeri ali Sons, Daughters ali Figli, figlie ali Fiaink, lányaink ali Mučitelji, mučenice ali Ujetniki, ujetnice ali v slovenskem prevodu Miša Renka Sinovi, hčere. Ali univerzalna in družbeno-kritična pripoved o tem, kako življenje na eni ali drugi strani vejice zaznamuje prav vsakogar izmed nas. Že na prvih straneh romana večkrat nagrajene hrvaške pisateljice in pesnice Ivane Bodrožić nas na posteljo prikovana Lucija, ki zmore po avtomobilski nesreči premikati le še oči, iz svoje bolnišnične postelje nagovori z besedami: »Telo, najhujši pekel.« In res se zdi, da so protagonisti romana, Lucija, Dorian in Lucijina mama, v prvi vrsti žrtve lastnih podedovanih teles, ki se ukrivljajo pod pritiski in pričakovanji konservativnih družbenih, družinskih in političnih razmer.
In čeprav si vsak v romanu prisluži svoj del, kjer prevzame vlogo prvoosebnega pripovedovalca, se njihove izkušnje rašomonsko plastijo, dopolnjujejo in zategujejo, drug drugemu pa so pogosto bolj v breme kot v čustveno oporo. Hladnost v odnosu med Lucijo in njeno mamo je razvidna že iz časov pred nesrečo in se pojavlja kot nadaljevanje nerazrešenih medgeneracijskih travm in materinskih vzorcev, ki se jih mama sicer delno zaveda, a jih preprosto ni zmožna preseči. Lucija ji zato ne zaupa in ji v strahu pred njenim odzivom celo prikriva ljubezenski odnos s transpolnim fantom Dorianom. To pomanjkanje funkcionalne ljubezni se še posebej izrazi ravno v dneh po nesreči, ko mama obiskuje hčer v bolnišnici, a se ta ob maminih dotikih ne počuti ljubljeno, temveč nemočno in globoko ponižano. »Ko pa nagovori mene, se v njenih očeh zasveti iskra radosti, ker bo tako dobro poskrbela zame, jaz pa je ne morem zavrniti.« To ne pomeni, da ljubezni ni, ampak ji samo, kot to lepo povzema zapis na zadnji platnici knjige, »ne uspe premagati ničesar.«
Ukalupljena pa ni le ljubezen. Precej enodimenzionalna tipizacija nekaterih ključnih literarnih oseb avtorici omogoča učinkovitejšo predajo sporočila ciljnemu bralstvu. Mnogi liki postanejo sidrišča širših ponazoritev družbenih skupin in pojavov, a zavoljo takšne razširitve žrtvujejo delček svoje individualne prepričljivosti. To je še posebej očitno pri Lucijinem bratu Tomislavu, ki pridobi skoraj arhetipsko vlogo zlikovca in karirastega skrajneža. V njem ni začutiti nič človeškega, dobrega, in tudi ob soočenju s svojo v nedelujočem telesu ujeto sestro, ko se pojavi priložnost za vsaj bežen čustveni premik, česa takega ne doživimo. Tomislav sestro neobčutljivo razčloveči, ko kot rešitev v njeni negibni prisotnosti predlaga evtanazijo. Še najbolj kompleksna je podoba Lucijine mame, ki se na trenutke zdi skrbna in ljubezniva, spet drugič pa se ta skrb izkaže za manipulativno orodje, s katerim osmišlja svoj obstoj in se postavlja v vlogo mučenice. »Nepokretna odrasla hči je samo še en biser, resda najsijajneši, na ogrlici nesreč, ki jih ponosno nosi ob vsaki priložnosti.« V skladu s tem si ne prisluži niti omembe lastnega imena, s čimer aktivno ohranja vlogo mame, kot jo konvencionalno razume tradicionalna družba.
To je le eden od primerov premišljene rabe jezika, takšnih elegantnih pristopov pa je v knjigi še več. Zaradi spretnega grajenja podob in mojstrskega občutka za slog je jezik v poplavi tesnobnosti in medsebojnega zategovanja še najmanj ukalupljena snov v knjigi. Tudi Lucija, ki ne zmore niti govoriti, se v njem lahko pogovarja in to počne suvereno. Čeprav vse tri pripovedne perspektive povezuje podoben pesniško navdahnjen slog, kar na trenutke daje vtis prisotnosti avtoričinega glasu, se roman za to oddolži predvsem s premišljeno rabo besed in glagolskih oblik, ki kažejo na avtoričino visoko občutljivost za značajske poteze in medsebojne odnose glavnih literarnih oseb. Lucija in Dorian npr. kot edina drug drugega naslavljata s »ti«, kot da se bližina med njima ohranja le še v praznih izpovedih, ki jih ne bo nihče nikoli napisal, niti prebral. V nedosegljivi preteklosti ostaja ujeta tudi pripoved sama, nekoliko meandrira, poskuša se izvleči, a ne glede na to, ali pa ravno zaradi tega, se v sedanjosti pravzaprav nič ne zgodi. Noben odnos se ne razvije. Nobena ljubezen se ne osvobodi.
Sinovi, hčere je roman z drzno in pogumno premiso, da bo na dobrih dvesto straneh obračunal z vsem, kar je v naši družbi oklepajočega. Daje nam jasno vedeti, da so raznotere oblike družbene nesvobode tudi v sodobnem svetu še zmerom vseprisotne, predvsem pa nas opominja, da smo del tega vozla tudi mi in da so odgovori na vprašanja, ki jih pusti narahlo odprta, pravzaprav povsod okoli nas. Da imamo tudi mi zmožnost prebiti ta sindrom zaklenjene družbe, pa raje samo premikamo oči. In ravno v tem je njegova (ne)moč.
foto: Jernej Humar