Milica Murišić
NARAVA, KI SE SPOMINJA IN OPOMINJA
Ekološki in družbeni boj v Po vsej sili živ Nataše Kramberger
Nataša Kramberger, Po vsej sili živ, Novo mesto: Založba Goga, 2024.
V času, ko je globalno segrevanje pereče vprašanje sodobne družbe, narava pa vse bolj obremenjena s posledicami človekovega delovanja, avtorica Nataša Kramberger prinaša čustveno in močno zgodbo o tem, koliko je človek pripravljen žrtvovati, da bi se posvetil svoji dediščini. Slovenska pisateljica, novinarka in ekološka kmetica, ki je za svoj roman Nebesa v robidah: roman v zgodbah prejela nagrado Evropske unije za književnost – pri svojem delu pogosto prepleta literarno ustvarjanje z avtobiografskimi izkušnjami in aktivističnim delovanjem.
Roman Po vsej sili živ spremlja mlado pisateljico, ki se odloči zapustiti urbano vsakdanjost, da bi se posvetila kmetiji, ki že več generacij pripada njeni družini. Roman se osredotoča na naravo in zemljo – na tisti prvinski prostor, ki lahko človeku da vse, a mu lahko tudi vse odvzame. Glavna junakinja personificira naravo in v njej vidi svojo edino pravo oporo. Vendar se Kramberger ne ustavi le pri idiličnem opisu podeželja; poglobljeno se ukvarja tudi s svetom, ki obdaja junakinjo, ter analizira način, kako družba gleda na njeno predanost lastni zemlji. V tem kontekstu se ekokritiški pristop ponuja kot ključni analitični okvir za razumevanje romana. Ta kot literarno-teoretski pristop raziskuje odnos med književnostjo in fizičnim okoljem, se ta v romanu Po vsej sili živ odraža predvsem skozi preizpraševanje človekove etične odgovornosti do okolja, kritiko antropocentričnega izkoriščanja narave ter prikaz tesne, neposredne soodvisnosti človeka in zemlje.
Po vsej sili živ se izogiba klasični delitvi na poglavja in obsežnim narativnim tokovom, namesto tega avtorica zgodbo gradi skozi niz dinamičnih epizod iz življenja glavne junakinje. Ob tem se odpira vprašanje žanrske opredelitve dela. Knjigo lahko beremo kot roman, saj se skozi celotno besedilo prepletajo različne narativne epizode, hkrati pa jo lahko označimo tudi kot dokumentarno prozo. Gre namreč za to da avtorica vstopa v zgodbo uporablja podobne stvari katerih izhajajo iz njenega življenja – od odraščanja v Jurovskem Dolu do kasnejšega šolanja v tujini in vrnitve na družinsko posestvo. Zaradi tega besedilo ne nosi le ene žanrske oznake, kar predstavlja njegovo ključno prednost. Gre za hibridno obliko na meji med avtobiografijo, esejem, dokumentarno prozo in romanom, ki deluje kot sestavljanka ter prikazuje dvojni boj: zunanjega, z vremenskimi ujmami in družbo, ter notranjega, z lastnimi dvomi. Tudi čas v delu ni linearen – meseci, dnevi in leta preskakujejo, s čemer nastaja fragmentarna struktura, ki odraža sam ritem življenja na vasi, kjer človek ne narekuje tempo, temveč je odvisen od menjave letnih časov in nepredvidljivosti vremenskih razmer. Kljub tej nepredvidljivosti pa je v središču besedila neprekinjen boj za obstanek in življenje.
Vitalizem se kot ključni motiv nakazuje že v samem naslovu dela. Po vsej sili živ deluje kot specifična igra besed, zvokov in kot mantra, ki se ponavlja skozi celotno besedilo. Naslov ne opozarja le na trmasto voljo glavne junakinje in same narave po preživetju po vsej sili nasproti vremenskim ujmam in birokraciji, temveč opominja tudi na spomin narave. Ta namreč ne obsega le flore in favne, temveč, kot beremo v knjigi, vključuje tudi naše prednike: »[…] ki so iz stoletja v stoletje vselej in povsod odpirali oči in srca in naročja, opazovali jutra in pozorno spremljali večer ter naravo poimenovali tako, kakor jim je narava govorila sama o sebi.«
Roman se začne z dramatično epizodo dialoga med materjo in hčerko, v kateri izvemo, da bi bilo zaradi materine nepremišljenosti in hude suše, ki je zajela gozd, skoraj izgubljeno življenje. Že od prvega prizora besedilo jasno nakazuje, da je v naravi vse minljivo in da degradacija okolja neposredno vodi v trpljenje posameznika. Junakinja si prizadeva okolju prijazno obdelovati zemljo, pa tudi ustvarjati in pisati o njej. Po vsej sili živ, od začetka do konca, opozarja na naravo, ki se spreminja pod pritiskom novih tehnoloških in kapitalskih zahtev ter vodi ekosistem do popolnega zloma. Menim, da se knjiga vrača k penečim problemom, kot so gozdni požari in ekstremne podnebne spremembe, ter da junakinja opazuje naravo kot dom..Čeprav avtorica referira na resnične dogodke, ki so v zadnjih letih prizadele Evropo, dokumentarnost nikoli ne prevlada nad čustveno kompleksnostjo glavne junakinje, s katero zlahka sočustvujemo. Kljub temu pa se avtorica spretno izogne patetiki in tarnajo čemu tonu ter bralca pusti pred težkim vprašanjem o lastni odgovornosti za uničenje sveta, ki ga obdaja.
Poleg splošne ekološke osveščenosti besedilo prinaša tudi izrazito ekofeministično dimenzijo, saj odpira vprašanje položaja ženske v tradicionalno moškem kmetijskem sektorju ter raziskuje vzporednice med nadvlado nad naravo in postavljanjem ženskega glasu. Ne glede na področje, na katerem deluje, se junakinja stalno srečuje s kritiko in nerazumevanjem okolice. Nahaja se na meji, razpeta med dvema svetovoma: po eni strani živi na relaciji Nemčija–Slovenija, po drugi strani pa poskuša pognati korenine v vaškem okolju. Lokalni kmetje je ne sprejemajo kot enakovredne, ker prihaja iz mesta in je ženska, medtem ko njeni urbani prijatelji nimajo razumevanja za njeno strast ter fizično predanost delu na posestvu. Kljub temu pa je v delu izrazito prisoten močan ženski glas starejših generacij, ki so ključno oblikovale značaj glavne junakinje. Babica pri tem ne nastopa le kot pomembna družinska figura, temveč kot nosilka življenja in samega boja za ohranitev narave. Ona je tista, ki iz dekletca vzgoji zdravo, močno žensko, sposobno prevzeti in upravljati družinsko posestvo, hkrati pa ohranja starodavno znanje, zapisano v naravi, z nalogo, da ga prenese na svoje potomce. Vendar pa ta generacijski ženski glas ne ostaja omejen le na lokalno okolje. Izjemno pomenljiva je epizoda, v kateri junakinja potuje v Niger in se sreča s tuareško starko, ki jo močno spominja na lastno babico. Avtorica s tem ustvarja kolektivni ženski glas, ki ne glede na geografski ali kulturni prostor prepoznava grožnje, ki uničujejo naravo. Starkine opozorilne besede: »Lakota bo prišla, poslušaj kaj ti govorim,« kasneje odmevajo tudi v besedah njene lastne babice. Skozi glavno junakinjo roman pokaže ekofeminističnu svest o tem da boj za zemljo ni le lokalni ali ekonomski proces, temveč globalna naravovarstvena etika, ki temelji na medgeneracijski in medkulturni ženski modrosti.
V današnjem času, ko so poletni požari, uničujoče poplave in izčrpavajoče suše postali stalnica na naslovnicah medijev, delo Po vsej sili živ deluje kot ostra kritika sodobnega družbenega in birokratskega sistema, ki se z okoljskimi vprašanji ukvarja le deklarativno. Besedilo jasno razkriva uzroke da je poleg zgodbe glavne junakinje, samo besedilo jasneje razkrilo vzroke in posledice človeške malomarnosti ter izkoriščanja narave, ki vodita v popolno destabilizacijo našega okolja. Nasproti kapitalistični logiki izkoriščanja avtorica postavlja naravo kot prostor, v katerem se junakinja v svoji družbeni izolaciji povezuje z zapuščino prednikov ter s tradicionalnim, transgeneracijsko prenesenim znanjem. Po vsej sili živ tako ostaja izjemno aktualno besedilo, ki ne ponuja idiličnih rešitev, temveč opozarja, da izhod iz ekološke krize ne vodi skozi birokratske formule, temveč le skozi korenito spremembo odnosa do okolja, iskreno predanost in odgovorno delo.
foto: Jernej Humar