Matija Podbreznik
NA PLATNU PAPIRJA NARAVA ± ČLOVEK
Tina Volarič: Nekje notri je uho. Novo mesto: Založba Goga, 2025
Tina Volarič je večkrat nagrajena ilustratorka in pesnica. Leta 2013 je zmagala na natečaju mlade literature Urška, v okviru katerega je naslednje leto izšel njen pesniški prvenec Krožnice večglasnih tišin. Nekje notri je uho je njena druga pesniška zbirka, ki je prejela Veronikino nagrado in nominacijo za Cankarjevo nagrado. Za obe zbirki je avtorica sama prispevala ilustracije.
Ilustrativnost je nakazana že na naslovnici, ki je poslikana z vejevjem neznanega drevesa, ob katerem najdemo modre in rumene pike. Tako kot v ilustraciji na naslovnici, najdemo tudi v pesniškem jeziku nekaj naslikanega, nekaj vidnega, ampak ne takoj razvidnega, nekaj pa ostane skritega v praznih prostorih, med vejevjem, kamor pa nam je dovoljeno gledati.
Recimo v pesmi Konstelacija: »Luna se je približala / najsvetlejši zvezdi v ozvezdju Bika. / Črna bikova senca na pašniku / je dvignila glavo.« Luna in ozvezdje naslikata nočni prizor, bik in njegova senca pa uvedeta vizualno jasno, ampak pomensko skrito podobo. Zakaj se ponoči vidi bikova senca? Zakaj je dvignila glavo, mogoče nekaj pričakuje, je v daljavi nekaj slišala? Morda v temi išče sled tistega, ki je pašnik postavil in ga zapustil. Ko človek nekaj postavi in odide, za njim ne ostane praznina, ampak tisto kar je tam pustil. Čeprav je podoba inovativna, pa ideja o človekovem vplivu na naravo vsekakor ni. O tem recimo v kontekstu podnebnih sprememb vsak dan slišimo veliko. Kljub temu pa zbirka nima tendence, da bi postala aktivistična ali moralistična. Ne ukvarja se s prav ali narobe, riše podobe na papir in jih pusti. Ustvarja lastni mikrokozmos, v njem pa žabe, »dve po dve, / tiho, enakomerno, zanesljivo«, gradijo novo vesolje. To vesolje bi lahko bilo, lahko pa tudi ne, kopija našega, kar ostaja izven, je prepuščeno stiku bralca s knjigo. Namesto velikih zaključkov tako dobimo majhne svetove, ki jih lahko opazujemo in v katerih lahko najdemo svoja stičišča.
Prav stičišča človeka in narave, pa tudi trenutki, ko se njuni poti ne srečata, so ena osrednjih raziskovalnih linij knjige. Poetika Tine Volarič ta razmerja ves čas na novo preizprašuje: kdaj je narava prepletena s človekom in njegovimi sledmi, kdaj obstaja povsem sama zase. Takrat si lahko izmisli celo svojo zgodbo o nastanku: »Kot vidiš, si je kot vsak svet tudi ta / izmislil svojo zgodbo o nastanku.« Lahko misli in ustvarja, šumi in šelesti, lahko pa v svoj svet kdaj spusti tudi drug glas: »neki človek zapoje«.
Drugič je človek že tam, narava pa se naseli čez njega, kot v pesmi Nekega dne, kjer je »od neznano kje prispela / kolonija tjulnjev« in se nagnetla na »nenaseljen prostor / med palcem in kazalcem / moje leve roke«. Včasih se v človeško telo zarije klop, srna vanj upogne svoj hrbet. Človek in narava tako nista postavljena preprosto drug proti drugemu. Včasih se dotikata, včasih se prepletata, včasih eden poseže v drugega. Narava pride v človeka, človek v naravo, meja med njima pa je pogosto precej bolj mehka, kot bi pričakovali. In prav zato se zbirka ne bere kot zbirka pesmi o naravi, ampak prej kot raziskovanje prostorov, v katerih se človek in narava neprestano srečujeta.
Tako kot na naslovnici se ilustracije Tine Volarič pojavijo tudi na sredini zbirke. Uporabljeni so podobni motivi kot na začetku, vendar pa tukaj ne predstavljajo le ponovitve začetnega vizualnega sveta, ampak v zbirko vnesejo premor, po katerem se spremeni tudi njen ton. Prvi del zbirke je bolj umirjen, drugi pa bolj razgiban in poln energije. Prodniki v strugi se obračajo, sliši se jelenji ruk, košute brskajo za sledmi in semeni. Z gibanjem sveta se začne spreminjati tudi oblika pesmi: najdemo pesem v rimi, pesem v narečju, pa tudi pesem, v kateri narava ni neposredno vključena. Razgibanost se tako ne kaže le v podobah, ampak tudi v jeziku in formi. Za nobenim vogalom, za nobenim listom ne veš, kaj te čaka. Zbirka se tako začne obnašati podobno kot svet, ki ga opisuje – tudi sama je v nenehnem premikanju, spreminjanju, šumenju in šelestenju.
Nekje notri je uho zato išče od bralca tako uho kot oko. Ilustrira in se pusti ilustrirati. Umirjeno diha in divje teče. Vseskozi pa išče skupne točke (ali barvne pike) med naravo in človekom, med vidnim in skritim, med podobo in besedo. Včasih so točke dovolj skupaj, da se združijo v eno, včasih pa so tako narazen, da se zdijo kot najsvetlejše zvezde v ozvezdju Bika in mi zgolj črne bikove sence, ki na pašniku dvigujejo glavo.
foto: Jernej Humar