Ana J. Špiletič
RAZPOKANA FASADA VSAKDANA
Vesna Lemaić: Obraz. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2025.
Roman Obraz, s katerim si je pisateljica Vesna Lemaić leta 2026 zagotovila mesto med nominiranci za nagrado kresnik, je žanrsko izmuzljiva pripoved o skupini skvoterjev v stari tovarni, ki želijo zaslužiti denar za popravilo strehe tako, da v eni od sob organizirajo ogled Titovih relikvij, ki naj bi v sebi nosile temno energijo. Medtem ko ima takšna zasnova romana potencial postati preprosta alegorija o slovenski stanovanjski problematiki, je pisateljica ustvarila zapis, ki se spogleduje tako z eksperimentalnim žanrom kot žanrom grozljivke.
Protagonistka romana je brezdomna Bruna, ki na obrazu nosi ogromno brazgotino. Izvor slednje naj bi bila prometna nesreča, v kateri sta umrla njena starša, Bruni pa je ostala kot spominek na otroško travmo. Bruna zaradi brazgotine ne mara biti pred ljudmi, zato se je odločila za študij bibliotekarstva in delo v arhivu. A brazgotina na obrazu mlade študentke oživi – z Bruno se pogovarja, spreminja obliko, ji preoblikuje obraz in Bruna, »zjebana zjebana v glavo zjebana«,opusti študij in se preseli v skvot, kjer živi v vlažnem in plesnivem ateljeju znanke umetnice.
Lik Brune ni oseba, ki bi v svetu puščala pečat, vse preveč jasno ji je, da svet pušča pečat na njej. Njen vsakdan, v katerem se premika iz kave na pivo na Metelkovo, kjer lahko upeca same čudake, je neznosno kolesje dolgočasja in odtujenosti, v katerem se je znašel povprečen človek 21. stoletja, z bivališčem ali brez. Organiziranje nategunskih ogledov za neznosne turiste je edino, kar v Brunino življenje vnaša smisel in strukturo. Celo njena brazgotina, ki jo na ulici dela tako groteskno, v strašljivi sobi najde svoje mesto, saj Bruna sama postane strašilo. Ljudi, ki se ogledov udeležujejo, Bruna in celotna klapa prezirajo, saj s sabo poleg spominkov odnašajo tudi del mesta samega, prinašajo pa gentrifikacijo in monopol nad mestnimi nepremičninami, ki slonijo na zlomljenih hrbtih »albanskih delavcev«. A kaj, ko so ravno turisti tisti, ki v žepih nosijo denar. Avtorica tako uspešno reproducira pozicije znotraj sistema, kjer ti lastna soba in z njo povezana identiteta pritiče samo, če imajo od nje korist tudi drugi. Sočasno pa se izogne pisanju preproste alegorije o družbenih pozicijah, saj slednjo nadgradi z izjemno pronicljivimi in vsebinsko bogatimi človeškimi zgodbami.
Tovarna, kjer živijo skvoterji (takoj postane precej jasno, da gre za Tovarno Rog ob Ljubljanici), je živ organizem, panj brnečih posameznikov iz obrobja, ki želijo iz sebe nekaj narediti, ne da bi se za to morali uklanjati družbenim konvencijam. Vrednost tovarne, vidna zgolj tistim, ki skupaj z njo živijo in dihajo, je za umetniški svet edinstvena, a za širšo družbeno javnost popolnoma spregledana. Skvoterji so relikvija sveta, ki pravzaprav ne obstaja več – sveta, kjer trg ne določa (edine) vrednosti umetniškega dela in človeškega življenja. Vseeno pa umetniški kapital takšnega prostora med širšo javnostjo ostaja spregledan in zaničevan. Umetniki, ki umetnost ne zgolj ustvarjajo, temveč tudi živijo, v očeh drugih ne pomenijo nič. Tako skupina skvoterjev v svojem boju o(b)staja sama: borijo se proti džankijem, s katerimi jih preostala družba meče v isti koš in s trgom umetniških del, kjer sta avtentičnost izraza in kapitalni profit med sabo nujno izključujoča. Edina identiteta, ki se lahko v takšnem svetu vzpostavi je trhla in nujno odvisna od površinskih faktorjev, bodisi lepote, nasmeha ali jakosti libida. Vsi slednji se skvoterjem ob dosegu turističnega uspeha nemudoma sesujejo. Skvoterji za to krivijo duhove v Titovi sobi, a hkrati jih bolj straši misel, da gre za nekakšno karmično povračilo zaradi izdaje organskega izražanja zavoljo dobička. Izdaje, v katero so bili na trgu dela, v katerem ni mesta za duševne težave in organski umetniški izraz, prisiljeni.
Bruna, prepričana, da Titovo sobo naseljuje duh njegove tajnice, se začne s pokojno identificirati, hkrati pa obsesiji v sebi omogoči, da prevzame nadzor, da praska, kjerkoli in karkoli želi, stene, obraz, tuja umetniška dela. Kar je hkrati odličen popis avdiosenzoričnih halucinacij in ekskoriacijske motnje, je sočasno tudi prepričljivo prikazan zdrs iz ženske v monstruma, antični izraz za božjo kazen in oznaka, ki pritiče vsaki ženski, ki sama sebi dovoli, da se ji dokončno odfuka. Histerija, večno nalepka za izstopajočo žensko, ni nič drugega kot zunanji izraz notranje teže življenja v sistemu, v katerem si moraš vrednost skupaj z drugimi produkti na trgu, šele pridobiti. Na tem mestu avtorica romana uspešno vleče oprijemljive vzporednice med obrobnimi prostori, kot so tovarna Rog in ljudmi z obrobja, kot je Bruna. Medtem, ko so prostori razvrednoteni z zgodbicami o strašenju, so Bruna in ljudje z duševno motnjo označeni za zmešane in a priori nezmožne globjih uvidov v resnico sistema, ki mu nasprotujejo.
Brunin proces prehoda v bolj primalno zavest je opremljen z otroškimi rimankami Otona Župančiča, »čebelica leti z neba, / leti leti vse niže, / vse niže in vse bliže,« ki v kontekstu živečih nočnih mor, ki jih protagonistka doživlja, delujejo grozeče. Vendar te, skupaj z morečo entiteto, ki si prilašča Brunin obraz, omogočajo moment izgradnje identitete. Bruna zares postane oseba šele, ko jo turisti vidijo kot odličen rekvizit strašljive sobe. Vredna je le toliko, kot je vredna njena ponudba na trgu. A ko turisti ugotovijo, da Bruna dejansko sliši glasove, je navdušenja konec. Njena realnost je v svoji najsurovejši obliki vsakič znova negirana, ne glede na (grozljivo) moč njenih posameznih gradnikov. Vesna Lemaić s tem uspešno pokaže na sprejem, ki ga lahko pričakuje resnična oseba v svetu retuširanih podob – za vedno bo prisiljena biti strašilo, nora ženska na podstrešju, ki nas včasih zabava, večino časa pa si želimo, da utihne. Na tem mestu roman preseže reprodukcijo družebnih pozicij in jih začne jasno prevpraševati in kritizirati, kar njeno pisanje dvigne na žanrsko višjo raven.
Konec romana spominja na konec filma Apocalypto, kjer se junak majske civilizacije po preživetju raznih izzivov spogleda z resnično grožnjo – španskimi ladjami na obzorju. V romanu Obraz vlogo teh prevzame obvestilo občine, naj se vsi skvoterji izselijo, saj bo tovarna porušena. Njihove osebne odisejade, ki so se prej zdele vrhovnega pomena, se v trenutku razblinijo. Biti človek te v sodobni potrošniški družbi še ne naredi človeškega – nekdo si lahko zgolj, če si nekje. V tem oziru je Obraz idejni dedič strašljivega romana Shirley Jackson V hiši na hribu straši, ki je uspela kanonizirati žanrsko grozljivko strašljive hiše in ki, kot zapiše Anna Bogutskaya, visceralno prikaže razliko med hišo in domom. Domovanje postane dom samo za srečneže, za druge pa se nepremičnina spremeni v hišo strahov, kjer iz izkrivenčenih ogledal sevajo podobe predčasne prekinitve najemniške pogodbe, nezadostne prisotnosti na predavanjih in zavrnitve prijave na delovno mesto. Najbolj krvava grozljivka pa je resnica ženskega življenja in spomina nanj. Lepotico Davorjanko Paunović Zdenko, akterko v partizanskem boju, si svet zapomni (če sploh) kot Titovo tajnico, dejansko tajnico naključne ljubljanske tovarne pa si lokalna skupnost zapomni kot še eno histeričarko. Mir slednji ne priteči niti v smrti – čeprav zaradi želje po maščevanju, ostane tudi v onstranstvu priklenjena na svoje delovno mesto. Na sobo v tovarni, ki je svoje že odslužila kot delovanje, nikoli kot dom.
Roman Obraz se ne pusti brati kot napet grozljivi roman, niti kot (zgolj) družbeno kritični roman. Roman se bere kot zgodba zase, kot popis situacije, ki v svetu ostaja nevidna, hkrati pa jo poganjajo mehanizmi, ki so prisotni že ves čas. Obraz v slovenski prostor ne prinese novih tematik, vendar združi tiste, ki nas, vsaka po svoje, že strašijo, in postavi vprašanje: kaj pa ljudje, ki se jim vse dogaja hkrati? Ki hkrati trpijo revščino, duševno stisko in brezdomstvo? Kakšne kraje lahko naseljujejo oni v svetu, kjer, kot zapiše Bogutskaya, »v vsakem nenaseljenem kotu straši?«
foto: Jernej Humar