Gašper Narobe
BAJKA NA OBRONKU GOZDA
Tamara Likon in Jure Ule: Pehta. Ljubljana: Stripburger, 2025
Martin Ramoveš in Janez Ramoveš: Divja jaga. Ljubljana: Stripburger, 2025
Stare ljudske pripovedke so spomin, ki se z ustnim izročilom ohranja v svoji najbolj organski obliki in priča o nečem, kar zaradi sistemskega nasilja raznih režimov vednosti le še odmeva iz svoje izgubljenosti. A ker je organsko tisto, kar si utre pot nazaj v vsakokratnem času, nas ne preseneča, da se bajka in bajeslovna bitja vedno znova pojavljajo kot tema literarne produkcije. Stripa Pehta in Divja jaga bajeslovno postavljata za svoje izhodišče.
Na naslovnici Divje jage se izza osmih razjarjenih volkov dviga oster modrooki pogled, ki bralca sooča s preganjanjem. Divja jaga je živalski hrup, ki ga po ljudskem izročilu povzročajo duše umrlih prednikov, ko se med dolgimi zimskimi nočmi v trumah podijo po zraku. Špela Frlic jo v spremni besedi opiše kot ozvočeno slabo vest, živalsko jokanje, ki brez besed priča o grozi in občutku krivde.
Strip Martina in Janeza Ramoveša je grozljivka, tretja v ciklu o temačni preteklosti slovenskega podeželja, za katerega avtorja črpata navdih iz povesti domače Poljanske doline nad Škofjo Loko. Tokrat spremljamo zgodbo o Ravbšicu, ki se začenja na samotni domačiji v zaledju soške fronte, nato pa prek razvoja glavnega lika, zaznamovanega z nasiljem in s samoto, vrh doseže v prizoru, kjer se Ravbšic sreča z dušami umrlih ter umorjenih, opremljenim s citatom iz pesmi Marije Dolinar: »Kolone. // Vzvratno se vlečejo // proti goram. // In vzvratno se vračajo.«
Smrt prav tako pomeni vrhunec pripovedi o Pehti, istoimenskega stripa Tamare Likon in Jureta Uleta, ki prinaša alternativno zgodba o izvoru slovenskemu občinstvu vsaj po Kekcu dobro znanega bajeslovnega bitja. Spremljamo zgodbo o dekletu iz revne družine, ki je primorano zapustiti rojstno hišo in v novem domu razvije zdravilske veščine, s katerimi na skrivaj pomaga skupnosti. Vse dokler smrt nekega otroka ne privede do razkrinkanja njene skrivnosti: »Coprnica! // Celi vasi povem, kaj si naredila … // Vsi bodo izvedeli zate. // Resnico o tebi.«
V obeh stripih spremljamo kronološki razvoj glavnih likov, prikazan z ilustracijo formativnih dejanj ali dogodkov, ki služijo kot točke prestopanja mej nepovrata, prek katerih lika postopoma stopata na robove družbe. Rob družbe je vedno gozd. Predstavlja nam skrivnosten prostor narave, kjer človek lahko v samoti spozna samega sebe. Narava tako v stripih služi kot subjekt, ki protagonistoma omogoča, da vzpostavita svojo etično vrednost. Za razliko od družbe, ki je etično kompleksna in ambivalentna, je narava ground zero, drugost, ki se nahaja izven polja etike in kot taka ne more biti ne dobra ne slaba. Tam pač enostavno je.
Družba nastopa kot nosilka običaja, ki se ohranja skozi določen način življenja. V obeh delih se z risbo, ki vztrajno in natančno črta detajle religioznih artefaktov, ta izrisuje predvsem kot krščanstvo. Dogma, ki se ohranja skozi rituale, skupnosti služi kot obrazec, ki posamezniku predpisuje meje dopustnega. Tako Ravbšic kot Pehta te meje presegata. Prvi kot antagonist s puško strelja v telo Jezusa na križu. Druga zavrne pričakovano družbeno vlogo ženske, namesto katere izbere avtonomijo. S tem oba lika vstopata v konflikt družba-posameznik, ki je likovno podprt s črno-belo risbo. Barvno monotonost prekine le otvoritvena stran Pehte. Na njej je uprizorjena deklica, ki v svet vstopa skozi radovednost in čutnost. Najprej z neposredno bližino, dotikom travnika: »Zeleno! In dišeče!« Nato z oddaljeno abstrakcijo neba: »Modro, neskončno modro!« Naposled pa se sreča s skrivnostnim, z življenjem: »In huh … Črno?« Barve nas v zgodbo uvajajo s simboliko, katero kasneje v črno-belem stripu nekoliko pogrešamo. Ponazarjajo nedolžnost otroštva, ki se izgubi v črnini življenja, bralca pa vseeno opominjajo, da življenje, četudi se tako morda kaže, ni povsem črno-belo.
Pehta je feministična interpretacija bajeslovnega bitja, ki ga poznamo kot staro veščo in čarovnico. Strip njen izvor postavlja v alpski svet, ki je z risbo prikazan kot nekakšen rajski vrt obilja. Mlado Pehto avtorica riše kot bistveno drugačno. Je edina v družini, ki ima črne lase. Vzorec je podkrepljen s črno dlako volkca v belem leglu. Vendar kontrast črno-belo ne deluje nujno kot simbol esencialističnega nasprotja med naravo in kulturo, kar bi se morda lahko zazdelo ob površnem branju. Raje ga beremo kot prikaz posebnosti oziroma drugačnosti, ki jo Pehta v stripu pooseblja. Njena posebnost je individualna struktura vednosti, ki na nekakšen magičen način izhaja iz neposrednega stika z naravo in nima ničesar skupnega z institucionalno-religiozno vednostjo družbe. V tem stripu krščanstvo tako resnično nastopa kot sila, ki je skupnost ideološko odtrgala od neposrednega stika z naravo, s čimer avtorja očrtata temeljno pozicijo postkolonialne kritike. Pogansko izročilo je tisto, ki se je skozi genocidno nasilje skoraj povsem izgubilo. Ohranilo se je le v arheoloških najdiščih in v spominu tistih, ki so kot zatirani emigrirali z enega roba na drug rob neke tuje družbe, kot Likon posebej poudarja z zadnjo risbo, kjer je Pehta v odhodu narisana v podobi, kakršna nam je znana iz filma o Kekcu.
Tandem Ramoveš nam z Divjo jago ne predoča popularizirane pripovedke. Strip je pripoved o posamezniku, ki trpi zaradi svoje krivde. Njegovo trpljenje za preganjavico je tako moč razložiti le z nečim, kar je starodavno, zaradi česar odigra mitični fenomen divje jage v stripu tako pomembno vlogo. Beremo ga kot zgodovino razvoja duševne bolezni Ravbšica, ki postane izrazito pshiosocialno patalogiziran subjekt. V stripu bajka torej nastopa na mestu simptoma duševne bolezni, s čimer jo avtorja iztrgata iz interpretativnega monopola znanosti psihologije in jo prikažeta kot nekaj, kar je v družbi ne samo prisotno, temveč tudi znano od nekdaj. Nakazujeta, da je imela bajka v svetu predznanstvenega mišljenja vedno svoj pomen in interpretativno moč, ki sama presega rigidne strukture moralnih institucij, kakršna je tudi krščanstvo.
Dvija jaga se začne z dejanjem krutosti. Ravbšic, uprizorjen še kot deček, za lastno zabavo paru hroščev izpuli krila: »No, poglejmo, kateri bo urnejši.« Odnos do narave vzpostavlja z ubijanjem živali. Stopnjevanje surovosti avtorja narekujeta z upodabljanjem vedno večjih živali, ki padajo pod njegovimi streli, dokler ne uprizorita zadnje žrtve, zaradi katere se lik dokončno vzpostavi kot antagonist, ki se mu bo zdaj nekaj zgodilo. Ne glede na to, da Ravbšic kot nevernik nastopa izven struktur družbene morale, ga v temni noči doleti neizbežna kazen. S tem avtorja postavljata močno esencialistično etično stališče, ki nas spominja na Dostojevskega. Občutek krivde je tako zelo človeški, da bo kazen nastopila v katerikoli obliki, četudi izven institucionalnih okvirov oblasti.
Glavna lika obeh stripov poosebljata mit, s katerim sta deli naslovljeni. Njuno prebivanje na robu družbe na nek način nastopa kot alegorija za bajko in ljudsko vednost sploh. Ta na robu institucionalne vednosti nastopa v različicah in kontekstih. Tudi Divjo jago in Pehto beremo kot različici, ki nas skozi interpretacijo opominjata na resnico človeškega stanja. Duhovi umrlih in umorjenih še vedno in vedno bodo preganjali storilca, kot opažamo pri agoniji nemške družbe, ko se ta sooča z genocidom v Gazi. Pehta nas opominja na ranljivost ljudi, ki jih družba odrine na položaj drugosti, nedomačnosti ali tujstva in nato v izgnanstvo. Moč bajke je v tem, da kot ljudska vednost z robov vedno opisuje fenomene, ki se dogajajo na robovih. S svojimi liki pokaže na obrise človeškosti, v katerih se nahaja tisto starodavno, kar je v vsakem časovno in prostorsko določenem kulturnem kontekstu prepogosto pozabljeno in izgubljeno.
foto: Jernej Humar